Pri osemnajstih sem se končno preselil na svoje. S kolegi in kolegicami iz faksa smo delili staro meščansko stanovanje v centru.

Prvič v življenju sem imel občutek svobode in prvič smo se začeli srečevati tudi s povsem praktičnimi vsakdanjimi rečmi. Kot plačevanje računov in nabava hrane. Na faks smo hodili, ko nam je pasalo.

Vedeli smo, kaj so naše naloge in izpolnjevali smo jih z lastnim ritmom. Bil sem stran od staršev. Zadihal sem.

Lekcije iz vsakdanjih praktikalij smo jemali sproti, popravni izpiti so bili mogoči. Bilo je fino. Bil je prvi teden po prvomajskih počitnicah in v torek zjutraj se mi ni dalo na Pregled biotehnologij.

Odločil sem se še malo potegniti s spanjem. Ko sem vstal je zunaj sijalo sonce in vedel sem, da se mi ne more primeriti nič hudega. Dan je dišal po cvetočem drevju. Bilo je čudovito. Stopil sem v kuhinjo in takoj ugotovil, da sta kozarca za kavo in sladokor prazna.

Treba se bo znajti. Šel sem pod tuš, se očedil in se namenil pozvoniti pri našem prijaznem sosedu Žaretu, ki je imel na drugi strani hodnika svoj kiparski atelje. Potrkati sem moral dvakrat, drugič nekoliko močneje, ker je brnela nekakšna mašina. Čakal sem.

Odprl je: »O … Ivo … ali kako že? Ivo me je prišel pogledat! Kar naprej.« Ozrl se je na levo in desno, na hitro preveril, če je kdo na hodniku, in zaprl vrata. »Mi boš pomagal?« Opravičil sem se: »Se bojim, da ne. Mislim, da nimam tovrstnih talentov, brez zamere.« Nasmehnil se je. »Prišel sem fehtat, če bi lahko dobil eni dve žlici kofeta in kakšno kocko sladkorja. Zadnji sem se z budil.« Nasmejal se je. Moral jih je imeti nekaj čez trideset.

Iz njegovega klenega telesa je puhtela dobra volja. Sam je zgledal kot kak grški kip. »Tu na levo je kuhinja. Tam vzemi en papir. In si stresi noter kofe, cuker pa kar zraven.« V trenutku sem imel reči nared in iz kuhinje sem opazoval, kako se smuka okoli svojega kipa golega mladca v gibsu in kako ga gladi po riti in preverja, če ga je dovolj zbrusil in ali je material nared.

»A pripravljaš kakšno razstavo?« sem naivno vprašal. Zasmejal se je: »Ojej, ne! Televizija mi je naročila tegale efeba v gibsu. Nekaj snemajo.« Pogledal sem kip in rekel: »Ful lepo!« Še močneje se je zasmejal: »A kip al tale rit?« Zafarbal sem in v nerodnosti bleknil preprosto: »Ne vem …« Roko je naslonil na rit od kipa in me nagajivo pogledal. Rekel je: »Imam en predlog. Kaj ko bi se postavil zraven njega, da vidim, ali so proporci v redu. A mi lahko narediš to uslugo? Lej, tja gor stopi.« Pokazal je na podstavek. Gledal sem, kam naj odložim papir s kavo, in obotavljaje stopil na podstavek. Skupaj s kipom sva Žaretu pokazala hrbet in on je stopil malce stran. Nastala je tišina.

»A bi imel proti, če bi si spustil hlače?« je vprašal. To me je malo prestrašilo. »Mhm? A prav dol?« Prikimal je. »Ja, zakaj pa ne,« sem odgovoril in presenetil še samega sebe. Nekaj časa je gledal, ozrl sem se in ga videl, kako z roko na licu analitično primerja najini telesi, kar me je nekoliko pomirilo. »A bi si hotel potegniti še gate dol, da vidim ritke? Lej, naj ti ne bo nerodno, res.« Njegov študiozen pogled mi je obetal, da me Žare čisto racionalno primerja s kipom in da je to del študijskega procesa, zato se nisem obotavljal.

Medtem ko je primerjal moje telo s kipom, sem se malo zazrl skozi okno, ko je izstrelil malo šokanten stavek: »Zdaj se pa samo malo obrneš v profil.« Mislim, da me je v tistem hipu začelo ščegetati med nogami. Jajca so se začela premikati. Malo me je vznemirilo. »Naj bo,« sem dogovoril in se obrnil v profil.

Medtem ko me je opazoval, sem začutil, da se mi bo v nekem trenutku, v nekem hipu, takorekoč naenkrat dvignil v erekcijo: še preden mi je začel rasti, sem čutil v trenuhu, v črevesju, v jajcih in v stegnih, da gomazi prihajajoča erekcija. Skušal sem se obrniti nazaj. »Čakaj!« me je v hipu prestregel. »Če bova to še dolgo počela, se mi bo dvignil,« sem rekel in v trenutku me je tič na poti navzgor pobožal po medenici. »Mmmmm, saj se ti je že,« je odvrnil.

Fuck. Imel sem občutek, da sem v scenariju, ki je bil boljši od običajnih uvodov v pornjake, ki sem jih gledal na obrabljenih VHSih. Bilo je bol gladko, kot bi si prvič želel, bilo je kar malo nenavadno dobro. Imel sem občutek, da se podirajo zidovi vseh mojih otroških in najstniških let. Nisem si ga upal pogledati.

»Vidim, da te rajca, če te gledam,« je rekel. »Kaj pa vem? Ja, me, ja, « sem nedolžno odvrnil in si ga vzel v roko, da si ga dokončno spravim do prave trdote. Videl sem, kako me gleda v obraz. Pogledal sem ga. »Paše?« A je sploh treba spraševati? »Mhm,« sem zastokal. Stopil je do mene in mi dvignil majčko in mi vzel prsno bradavičko med palec in kazalec. Kot bi mi vklopil telo.

Zdaj sem ga skušal gledal v oči, četudi mi je pogled ugašal od vzburjenosti. »Jaaa …« sem tiho izdihnil. Z rokami si je božal tiča, skritega v kavbojkah s spuščenimi naramnicami, in se mi smehljal. To je svoboda, sem si mislil. Potem je še sam spustil hlače in zagledal sem njegovo telo. A so ga naredili na likovnem faksu ali so ga uvozili iz antične Grčije, pizda? Kako je lep.

Zdaj mi je roko prestavil stran in mi prijel tiča v roko, z drugo pa se je božal po belih spranih minimalkah, v katerih so gnezdili vsi meseni fuki, o katerih sem sanjal ponoči. »Lahko jaz?« Zajamral sem: »Mhm.« Nekaj mi je zalilo glavo, da sem jo na trenutke nagibal nazaj, po drugi strani pa sem ga hotel videti, hotel sem gledati najina nabrekla kurca, kako jima pašejo kiparski prijemi, kako jih gnetejo roke, ki znajo zgnesti material in dobiti iz njega najboljše. »A greva raje malo tjale?« me je vprašal in z glavo pomignil proti vratom na desni. »Lahko …«

Z nabreklimi kurci in spuščenimi hlačami sva se prebila do prostora, kjer je imel Žare svoje studijsko počivališče z velikim dvojnim jogijem na tleh.

Sezula in slekla sva se, cunje in japanke so se razletele po prostoru kot v eksploziji, in nato se je približal s svojimi sočnimi ustnicami mojemu obrazu in iztegnil jezik proti mojemu licu.

Najprej malo po eni, nato malo po drugi strani. In nato na moje ustnice. Prvič v življenju sem se poljubil, a njegove ustnice so bile izoblikovane tako kot carving smuči. Vse je šlo samo od sebe in vse popolno. Vrgel me je na posteljo in njegova usta so bila povsod. Bilo jih je več, bilo jih najmanj sto, njegove roke so se razmnožile, njegovega telesa je bilo vse več in več. Bilo je povsod. Čutil sem, kako se moje telo spreminja v kip z eno samo veliko erogeno cono. Obračal me je naokoli in gor in dol. In me razprostrl po postelji, kot da bi me kao zvezal.

Nato sem začutil, kako se je nekaj vlažnega drsi po prsih navdzdol, do popka in kako zdaj oblizuje mojega betonsko trdega tiča, kako trenutek zatem polzi gor in dol in imelo me je, da bi zakričal od ugodja. Mižim, a želim gledati.

Gledam ga, kako se to dela, kako natančno ve, kaj mi paše in kako to počne skladno: kako mu je naloga jasna. Obrnil se je na stran in takrat sem dobil priložnost, da tudi jaz poprimem njegovega tiča in zgrabil sem ga v celo pest. Zdaj mi je pljunil na glavico in mi jo boža, tudi jaz oslinem roko in mu slino razmažem po njegovem kurcu in on povzidne glas: »Aaaaaa! Jaaaa!« Zdaj nežno razgrajava po najinih telesih, po koži in nekaj rase v ponavljajočem se ritmu. Nekaj se približuje kot podivjana voda po suhi strugi in drvi do roba prepada in nato nama katapultira spermo. »Oooo, fuck !!!!!« zakriči, ko mu zalijem obraz in se v hipu odmakne. Brizga prvič, drugič, tretjič, tako da zalijeva tisti del stene zraven jogija, kjer njegovi materiali doslej še niso pustili sledi. »Uuuuuuuu!!!!!! Fuck!!!! Od kod je pa to prišlo?« vpraša.

Ko sva prišla malo do sape, sva se oba začnela krohotati.»A boš ti pleskal?« vpraša. »A je treba? Zreži dol in razstavi,« rečem. »Opa, ti pa nisi popoln analfabet, kar se tiče novejše zgodovine slikarstva?« reče. »Kaj? Ne, ja, sem … Mislim, oprosti, ker bom to rekel, ampak v nekem porniču sem nekaj takega videl.

Bil je fuk v ateljeju.« Popadel ga je glasen krohot, da je zarezalo do petega nadstropja. Imel je nalezljiv smeh in njegovi svetlorjavi kodri so se tresli v smehu, z njih pa je kapal pot. Žare. V njegovem telesu je bilo izpisano njegovo ime.

Žarel je. Imel sem občutek, da sem po osemnajstih letih nekam prispel. Potrkal sem in on mi je odprl. Žare. Njegovo telo je bilo iz srca. In bil sem ga deležen. Pet let, tudi kadar je bila doma kava in sladkor. Nisem bil edini. In nisem čutil ljubosumja, ni bilo treba.

15. septembra 1998 je na Štajerski avtocesti nekje pri Celju sredi noči naletel na poljski avto, ki je treščil v obcestno ograjo. Dva turista sta se vračala iz morja in očitno zaspala v avtu.

V Delu sem prebral, da je 36-letni Ž. D. iz Ljubljane najprej oskrbel ponesrečenca, potem pa šel nameščati varnostni trikotnik na cestišče, ko je mimo pripeljal črn BMW domače registracije in ga zbil. Ni ga videl.

Ta misel, da bi ga lahko v tistem zadnjem hipu bolelo, me je popolnoma sesula. Letos je minilo petnajst let odkar ga ni, samo to njegovo srce nekje še kar ne neha biti. Ta zgodba je zanj.