Bilo je vroče ko prasica. Tik po junijskih izpitih. Vsi so že odšli domov pijani. Sedela sva na enem pločniku v Rožni in kadila čike enega za drugim. Zbirala sva pogum. Tako dolgo je trajalo, da sva se vmes že streznila. Vse je bilo že zaprto. Nobenega pira več. Ko sem glavo potapljal med kolena
Pri osemnajstih sem se končno preselil na svoje. S kolegi in kolegicami iz faksa smo delili staro meščansko stanovanje v centru. Prvič v življenju sem imel občutek svobode in prvič smo se začeli srečevati tudi s povsem praktičnimi vsakdanjimi rečmi. Kot plačevanje računov in nabava hrane. Na faks smo hodili, ko nam je pasalo. Vedeli
Nova telovadnica na naši šoli. Dva pod košem in kriki ternerja. Jaz sem jih imel 19, Borut eno manj. Naročil naju je na dodatni trening, zaradi najinega slabega meta. Nenadoma je šlo vse gladko. Ni mu bilo jasno, da skupinska situacija preprosto načne najino koncentracijo. Bil je zadovoljen. »Dobro mečeta. V čem je potlej problem?«
